Brez glasbe je težko živeti!

  • POMEN GLASBE

Že Darwin je primerjal petje ptic. Predniki današnjih ljudi, ki še niso bili obdarjeni s poezijo v besedi, so se morda »snubili z notami in ritmi«, je domneval v Izvoru človeka leta 1871. Tudi po mnenju psihiatra Manfreda Spitzerja je glasba posledica tako imenovane seksualne selekcije – in sočasno pojasnjuje nastanek človeškega razuma. Človek naj bi imel vse večje možgane tudi zato, ker je moški s svojimi zmožnostmi – izraženimi skozi glasbo – lahko vplival na ženski spol. Glasba naj bi bila tako svojevrsten kazalec moči, primerljiv z pavjim repom.

A teorija ima očitno pomanjkljivost: »Razen popolnoma moške zasedbe dunajske filharmonije ne obstaja noben dokaz, da so moški bolj nadarjeni za glasbo kakor ženske,« se norčuje ameriški raziskovalec glasbe David Huron z univerze Ohio State.

Huronu se zdi veliko verjetneje, da se je glasba v zgodovini razvila, ker so se na ta način zbliževali člani skupine. »Ljudje smo izjemno odvisni od družbe,« pravi. Zgodnje skupine lovcev so se lahko obdržale le zato, ker so ljudje sodelovali.

Kot primer navaja Huron brazilske Indijance Mekranoti, ki še danes živijo ob Amazonki kot lovci in nabiralci. Glasba ima ključno vlogo v njihovem vsakdanjiku. Več mesecev na leto se ženske vsako jutro in večer lagodno namestijo na bananovih listih in pojejo uro ali dve. Moški zlezejo iz svojih koč že ob pol petih zjutraj in z globokim basom prepevajo svoje pesmi.

»Moški pojejo, da se definirajo kot skupina in da sosedom povedo, da so budni in pozorni,« pravi Huron. Zgodnje jutro bi bilo najboljši čas za napad. S petjem pleme Mekranoti signalizira pripravljenost za obrambo in svojo enotnost.

Rezultat iskanja slik za pomen glasbe

Tudi japonski evolucijski raziskovalec Hajime Fukui zagovarja teorijo o glasbi kot veznem tkivu družbe. Bolj so rasle skupnosti praljudi, pomembneje je bilo poravnati družbene in seksualne napetosti. »Morda je bila glasba rešitev,« meni Fukui.

Skupno muziciranje pri moških niža koncentracijo testosterona, hormona za agresijo, pri obeh spolih pa tudi izločanje kortizona, hormona stresa. Po drugi strani pa se ob glasbi poveča produkcija oksitocina, ta pa spodbuja družabnost in na primer tudi utrjuje odnos med materjo in otrokom. »Himne, delavske in vojne pesmi in glasba na zabavah imajo isti učinek: zmanjšujejo strah in napetost ter zvišujejo solidarnost,« pravi Fukui.

Glasba ima od nekdaj enak učinek. Skupno prepevanje in ples ali že celo samotno poslušanje glasbe združuje ljudi v rodovih, v vaseh ali državah. K njej se zatekamo v vojnah in ob njej pokopavamo mrtve. Ljudje pojemo, ko se hočemo opogumiti ali ko žalujemo. Glasba odmeva ob zmagoslavjih, na porokah in na nogometnih stadionih.

Do današnjega dne so se mnoge skupine opredeljevale z glasbo. Zvezdniški vrh popa je poln osebnosti, s katerimi se identificirajo celotne generacije. Nesmrtna preroka iz Woodstocka, Janis Joplin in Jimi Hendrix, sta s svojimi pesmimi združila generacijo hipijev. Desničarji se danes zbirajo na koncertih skinheadovskih skupin z neokusnimi imeni in ljubitelji tehna dajejo vse od sebe ob napornih ritmih na vsakoletni Paradi ljubezni. In najstniki najdejo svoj smisel v pesmih zvezdice Britney Spears ali na videz zlobni Avril Lavigne.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.