Zakaj počnemo nekaj, kar nam ni jasno?

Verjetno smo vsi našli nek svoj poklic v katerem želimo biti? No ja, velikokrat se sicer zgodi, da ne dobimo tega poklica za katerega se šolamo, in pristanemo kje drugje. Sama se šolam za delo vzgojiteljice, to sem že od nekdaj hotela biti in še zdaj me zelo vleče v to smer, niti si ne predstavljam, da bi delala kaj druga. Upam samo, da ko končam šolo, da mi bo uspelo priti v kakšen vrtec, kajti to si resnično in zelo želim že od nekdaj, vendar saj veste kako je to, moraš imeti res srečo, da prideš v takšno ustanovo, moreš dandanes že imeti vsepovsod samo veze in nič drugega drugače si pečen. No, malce sem zašla s poti, vendar sem povedala samo resnico. No, in v šoli smo imeli tudi prakso nedolgo nazaj in sem delala v vrtcu.

Bilo mi je resnično všeč, zabavala sem se kot, da sem sama en velik otrok ter opazovala otroke med igro, v oči pa mi je padel en deček. Najraje je samo barval in barval. Vsi otroci so počeli marsikaj drugega, od igranja, do barvanja, tekanja, nagajanja, on pa samo barvanje. Bolj smo ga skušali še vplesti v druge dejavnosti, ne, on je prisegal samo na tem. Pobarvanka s konji mu je všeč že preden sem jaz prišla in še potem cel mesec kaj sem bila tam je skoz samo konje risal in barval. In bil mi je poseben, ker me je na nek način spominjal nase. Mi smo bili sprva do mojega 10.ega leta doma v mestu, nato smo se preselili na podeželje in tam so se vsi delali samo norca iz mene in mi nagajali in sem se resno zaprla vase. Celo šolo in še nato srednjo sem v zvezke venomer risala hiše, skoz in skoz in nikakor mi ni bilo jasno zakaj?! Šele čez leta, ko sem začela malce razumeti vse skupaj sem ugotovila, da sem to risala zato, ker sem se na vsak način hotela preseliti od tam, ker sem bila tam tako žalostna. In smešno je kako nekaj delaš iz podzavesti pa nimaš blage veze zakaj sploh delaš to, zakaj rišem samo hiše, zakaj ne kaj druga?

Rezultat iskanja slik za horses

Tisoč in eno vprašanje se ti poraja, ampak ne veš odgovora. Sedaj ga vem in mi je kristalno jasno, in zato me je ta deček tako spominjal name. Sedaj pa ne vem ali si tako želi tega konja ali je kaj čisto xy. Sem ga malce spraševala zakaj skoz konje barva, pa mi ni znal odgovoriti, rekel je „ne vem, všeč so mi“, ampak vem da je v ozadju tega nenehnega enainistega barvanja neka zgodba, ki ja, sedaj je še ne ve, vendar jo bo čez čas spoznal. V vsaki neki „čudni“ prigodi, „čudnem“ dogajanju je neka zgodba, nek razlog zakaj skoz enako počnemo, pa takoj ne spoznamo tega, šele čas prinese to zgodbo, da razumemo celo dogajanje.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen.